Otvoritev razstave: Milojka Drobne & Robert Jurak, GLINA MED DLANMI, KOVINA POD UDARCI KLADIVA

Otvoritev razstave: Milojka Drobne & Robert Jurak, GLINA MED DLANMI, KOVINA POD UDARCI KLADIVA

v torek, 13. avgusta 2024 ob 19. uri v Galeriji FO.VI, Strnišče 6, Kidričevo.

Vljudno vabljeni na otvoritev že šeste letošnje razstave v Galeriji FO.VI. Tokrat bomo gostili v sklopu 22. Festivala sodobne umetnosti Art Stays - PROSTOR dela dveh priznanih slovenskih kiparjev, Milojke Drobne iz Bistrice pri Lesičnem in Roberta Juraka iz Prlekije. 

GLINA MED DLANMI, KOVINA POD UDARCI KLADIVA
Meta Gabršek Prosenc

Ali lahko hkrati prisluhnemo tišini sobivanja skrivnostnih bitij, iztrganih iz zemlje in v velike kovinske strukture ujete zvoke Haevy metala? Lahko. Druži jih prijateljstvo dveh ustvarjalcev, ki iščeta svojo umetnost mimo vseh uzakonjenih kažipotov. MILOJKA DROBNE mi je bolj za šalo kot zares, zaupala, da sta z ROBERTOM JURAKOM rojena istega leta in v enakem astrološkem znamenju – Ovnu. Ženska energija te močne in težko ukrotljive živali se je sprostila v pretanjenem občutku za vse oblike človeškega bivanja, Robert pa usmerja svojo kreativno moč k uporu proti sodobnim jezdecem Apokalipse.
 
Galerijski prostori in vrt FO.VI tako nudijo obiskovalcu srečanje z dvema povsem različnima likovnima nagovoroma – različnima, a vendar povezanima v iskrenem humanističnem sporočilu ter v nostalgični navezanosti na odprte razglede pokrajine ob Muri, ki v svojih nedrih skriva povest o globoko zakopanem, a ne pozabljenem bivanju. 

MILOJKA DROBNE ustvarja iz gline bitja, ki jim z gnetenjem daje vedno nove in hkrati enako prepoznavne oblike. Stožčasto formo z izvotljeno notranjostjo zaključi s trikotno razporeditvijo “nožic”, nosilk glinenega telesa – imenuje jih preprosto Znak (Seme). Znaki se rojevajo iz objema njenih dlani. Površina Znakov odgovarja različnim impulzom umetničinega razpoloženja in njenega pričakovanja usode novo ustvarjenega glinenega telesa. Ta je včasih skoraj gladka, umirjena, drugič razgibana, polna sledi nemirnih prstov. Umetnica z izbiro različnih barv glin, s steklenimi in kovinskimi dodatki ali pa le s pepelom dograjuje izjemnost posameznega Znaka, nosilca dveh energij: prastare zemeljske in živo utripajoče človeške.

Ko kiparka in performerka Milojka Drobne umesti svoje Znake v prostor, galerijski ali naraven, in dovoli gledalcem, da se jih dotikajo, da ustvarjajo nova razmerja med njimi, se zgodi, kar je ubesedil Mihail Epstein. ”Gledalec ima opravka s projekcijami ali simboli, ”dotikalec” pa s stvarjo samo, ta postane podaljšek njegove roke in telesa”. Haptična umetnost, ki jo je Milojka “posvojila” v času svojega študijskega bivanja v Moskvi, je eden izmed odgovorov na umetniški elitizem. Zgodila se je velika in usodna sprememba v odnosu med gledalcem in umetnino. Pade uzakonjen zid, ki onemogoča vsak fizični dotik.

Znaki so glineni artefakti, ki nosijo v sebi spomine na svojo davno zdravilno, totemsko, religiozno pa tudi krasilno poslanstvo. Brez upiranja se spojijo s prostori v katere jih umetnica umešča. V Narodnem arheološkem muzeju v Ogleju so se poistovetili z antično keramiko, v opuščenem premogovniku Laško – Gorce pa kot skrivnostne Sence ob kresu in polni luni dopolnjevali pozabljeno rudarsko zgodbo. Tako bi lahko v nedogled opisovali nove in nove zgodbe v različnih prostorih in časih, ki jih pod taktirko svoje kreatorice, pripovedujejo njeni Znaki. Umetnici pa je najpomembnejša energija, prenešena iz gline in njenih dlani na gledalca, obiskovalca, dotikalca in ne nazadnje obdarovanca. Milojka in Znak vselej čutita kje sta zaželena. Eden izmed Znakov se je ustavil na moji okenski polici in mi ob različnih svetlobah pripoveduje zgodbe o umetnici, o meni in o času v katerem živimo.

Zapis o delu kiparja in performerja ROBERTA JURAKA moram začeti s citiranjem misli dveh znanih slovenskih medijskih osebnostih, ki morda ne govorita toliko dobesedno o Jurakovem ustvarjanju kot o njegovem, lahko bi rekli hedonističnem značaju. Novinar Dela, Boris Čibej, ki sebe imenuje “stari panker” je zapisal, da ga je Jurak prepričal, da se lahko tudi v Haevy metalu skriva nekaj zelo dobrega, pronicljivega in nadvse družbeno kritičnega. Simon Kardum pa pravi, da je Jurak eden izmed najbolj odpičenih slovenskih večopravilnih umetnikov. Ugotovitvi obeh Jurakovih znancev sta mojo pozornost usmerila na Jurakovo povezanost z udarnimi zvoki Haevy metala in vsem kar je značilno povezano s tem ne le glasbenim gibanjem osemdesetih let. Kardum pa je zabil ”žebljico na glavico” z oznako večopravilnost. Kiparska zgodba Roberta Juraka se namreč začne v očetovi delavnici stavbenega ključavničarstva. Tu odkrije, da ga zavrženi kosi železa, jekla, lesa, ostanki rabljenega orodja nagovarjajo k njihovi reinterpretaciji. Zgodba se nadaljuje v dogovoru z Mariborsko Surovino, ki v zameno za umetniško delo Robertu prepušča zanj tako dragocene kose nekoč v industriji delujočih tehničnih predmetov. Jurakovo kritično oko, ki ni slepo za vse anomalije družbe v kateri živimo, najde v tonah “starega železja” možnost, da oblikuje, vari, sestavlja nenavadne skulpture, nabite z močno kritično simboliko. Umetnik, ki je izredno družbeno aktiven, saj organizira srečanja, koncerte, kolonije, je glava različnih umetniških skupin in navdušuje kot strasten performer, vendarle največ svoje ,kot pravijo vulkanske energije usmerja v zanj najpomembnejše – kiparstvo.  Nastajajo številni ciklusi ptic, rib, konjev, portretov, mitskih bitij, fantazijskih objektov s katerimi naseljuje Arhipelag Jurak.

Načelo Robertovega kiparstva izhaja iz sestavljanja in luščenja. Iz zavrženega kosa železa  ali kakšnega drugega materiala izlušči obliko, ki bo vodila do končnega izdelka. Včasih je dovolj en sam kos, drugič pa kipar gradi objekte iz različnih delov, prilagojenih strukturi kipa. Pri tem ne uporablja le “težkih” kovin temveč tudi steklo, blago, žico, les ...Vsi ti kosi prirejenih oblik se povežejo v Orkestre brez glasbe, sredi panonske ravnice zablodelo ladjo, hrzajoče konje, v nebo segajoče toteme našega časa.

Vemo, da je Robert Jurak tudi slikar. Njegova senzibilnost za barvo in svetlobo odseva pri kiparstvu v odprtosti posameznih delov kipa, kar omogoča opazovalcu pogled “skozi” skulpturo. Gledalčevo oko se tako lahko poveže s pokrajino v kateri objekt stoji. Slikovitosti Jurakovih del pripomorejo tudi vgrajena barvna stekla in različna obdelava površine kovin, od visokega bleska do zlato-rjave rjaste površine. Čeprav le na odprtih prostorih lahko v polnosti dojamemo monumentalno pojavnost Jurakovega kiparstva, nam bo tudi skromnejši izbor njegovih del veliko povedal o umetniku, ki meri svoje ustvarjalno zadovoljstvo s tonami uporabljenega železa.