STAREJŠI SO POMEMBEN DEL DRUŽBE: NAJ TAKO TUDI OSTANE

Starost je neizogiben del življenja, a kljub temu se starejši posamezniki pogosto srečujejo s stigmatizacijo in diskriminacijo, znano kot ageizem ali starizem. Ta pojav ima daljnosežne posledice tako za posameznike kot za družbo kot celoto. Stigmatizacija pomeni pripisovanje negativnih in posplošenih lastnosti določeni skupini ljudi, kar vodi v predsodke in diskriminacijo. V kontekstu starejših to pomeni, da so jim pripisane lastnosti, kot so pozabljivost, nemoč, bolezen, togost in neproduktivnost, ne glede na njihove individualne značilnosti. Več o tem in še čem v novi znanstveni monografiji avtorjev Macuh in Rasporja, ki izide jeseni tega leta.

Ageizem – slabo za stare

Na začetku si dovolim nekaj teoretičnih pojasnil. Ageizem (starizem) je oblika stigme, ki zajema: stereotipe (posplošena in pogosto neresnična prepričanja o starejših, npr. da so vsi starejši enaki, da so tehnološko nepismeni, da niso sposobni učenja novih stvari); predsodke, ki so negativna čustva in odklonski odnos do starejših, ki izhajajo iz sprejetih stereotipov ter diskriminacijo, kar pomeni neenakopravno obravnavanje starejših na podlagi njihove starosti, kar se kaže v različnih vidikih življenja, kot so zaposlovanje, zdravstvo in socialno vključevanje. Pomembno je poudariti, da je ageizem specifičen, saj ga lahko, za razliko od drugih oblik diskriminacije (npr. na podlagi spola ali rase), doživi vsakdo, če dočaka višjo starost.

Vzroki za porast ageizma so kompleksni. Eden glavnih dejavnikov je staranje prebivalstva v zahodnih družbah. Ko se delež starejših povečuje, se pojavljajo strahovi pred ekonomskim bremenom, ki naj bi ga predstavljali starejši, ter predsodki o njihovi (ne)produktivnosti. Družba se pogosto osredotoča na mladost, dinamiko in produktivnost, kar potisne starost na rob in ji pripiše negativno konotacijo. Ageizem ima resne negativne posledice na telesno in duševno zdravje starejših. Raziskave, kot je delo Becce Levy (2022), kažejo, da starizem krajša življenje v povprečju za okoli 7 let. Zelo veliko in nezanemarljivo, če se zavedamo, da je tovrstnega početja vsakodnevno zelo veliko.

Ageizem povrzoča stigmo

Starejši posamezniki lahko internalizirajo negativne stereotipe in začnejo verjeti, da so resnično neproduktivni, nesposobni ali pozabljivi. To lahko vodi v zmanjšano samozavest, pasivnost in izgubo motivacije. Starizem lahko poveča tveganje za predčasno smrt in počasnejše okrevanje po zdravstvenih težavah. Negativna prepričanja o staranju so povezana z večjo incidenco bolezni srca in ožilja, slabšim spominom in celo Alzheimerjevo boleznijo. Prav tako lahko vodi v depresijo, žal tudi anksioznost in socialno izolacijo. Že to je zelo veliko težav in še ni konec.

Stigmatizirani starejši lahko zanemarijo skrb za svoje zdravje, saj verjamejo, da so bolezni in upad sposobnosti neizogiben del staranja. To se lahko kaže v nezdravi prehrani, kajenju ali prekomernem uživanju alkohola. Ageizem lahko vodi v izključenost starejših iz družbenih interakcij. Če jih družba dojema kot breme ali nepomembne, se lahko umaknejo iz socialnega življenja, kar pa ima škodljiv vpliv na kognitivne funkcije in splošno počutje. Starejši pa se soočajo storitev in v vsakdanjih interakcijah.

Družbeni odnos do starejših se razlikuje glede na kulturne in zgodovinske dejavnike. V preteklosti, še posebej v večgeneracijskih družinah, so bili starejši pogosto spoštovani zaradi svoje modrosti in izkušenj. Danes pa prevladuje bolj površinski in »staristični« pogled, ki starejše pogosto vidi kot krhke, pozabljive in dementne, starost pa kot obdobje progresivnega upada. Pa je temu res tako, sprašujem mlajše generacije, ki pozabljajo, da brez starejših ne bi bilo nič, tudi njih ne.

Primeri ageizma v družbi

Kako Slovenski mediji sicer poročajo o aktivnostih starejših, vendar pogosto v rutinskih in krajših novicah. Velik delež poročanja je namenjen finančnemu vidiku starosti, kar prispeva k delitvi na delovno aktivne in neaktivne prebivalce ter krepi strah pred staranjem. Starejši so pogosto prikazani kot kognitivno nekompetentni, senilni, zlovoljni ali finančno prikrajšani. Kljub demografskim trendom, ki kažejo na naraščajočo prisotnost starejših delavcev, se ti še vedno soočajo s stereotipi o zmanjšani kreativnosti, ustvarjalnosti in sposobnosti učenja. Delodajalci pogosto iščejo »mlade« kadre, kar starejšim otežuje zaposlovanje ali ohranjanje delovnega mesta. Primer diskriminacije je oglas, ki išče »mladega oblikovalca«, ali pa podjetje, ki ne povabi na razgovor osebe, starejše od 50 let, kljub bogatim izkušnjam. Zagovornik načela enakosti opozarja, da je diskriminacija najpogostejša na področju zaposlovanja. Tudi v zdravstvenem sistemu se lahko pojavljajo ageistični pristopi, kjer se simptomi starejših pripisujejo zgolj starosti in se jim ne posveča ustrezne pozornosti ali zdravljenja. To lahko privede do podcenjevanja resnosti bolezni ali do nepravilne diagnoze. V okviru socialne interakcija pa ugotavljamo, da mladi izogibajo interakcijam s starejšimi, jih obravnavajo pokroviteljsko, ali jih ignorirajo. To prispeva k občutku izključenosti in osamljenosti starejših. Kako se znajdejo v naslednjem primeru, bi morali vprašati tako stare kot tudi mlade.

Soočamo se namreč s problem, ki se zdi nerešljiv. Primanjkuje namreč učiteljev in vodstva šol se trudijo pridobiti za poučevanje v razredu tudi upokojene učitelje. Torej se lahko pozabi tudi na ageizem, zavedajoč se, da so stari vir znanja, polni izkušenj in modrosti in še kako potrebni v družbi.

Sklep in pobuda hkrati

Boj proti stigmatiziranju starejših in ageizmu je dolgotrajen proces, ki zahteva celostni pristop na več ravneh. Ključno je izobraževanje celotne družbe, že od mladih let, o pomenu medgeneracijskega sodelovanja in raznolikosti starosti. Potrebno je razbiti stereotipe in predsodke o staranju. Izvajanje javnih kampanj, ki poudarjajo pozitivne vidike staranja, bogato življenjsko izkušnjo starejših in njihov prispevek k družbi. Predstavitev starejših v medijih na realističen in spoštljiv način, ki poudarja njihovo heterogenost in individualnost.

Spodbujanje medgeneracijskega povezovanja in spodbujanje projektov in aktivnosti, ki združujejo različne generacije je samo ena izmed pobud. Gojiti je potrebno pozitiven odnos do staranja, saj bom vsi enkrat stari. Potrebno je spodbujanje posameznikov, da razvijejo pozitiven pogled na lastno staranje in se zavedajo, da je starost obdobje novih priložnosti. To vključuje aktivno in zdravo življenje, učenje novih veščin, ohranjanje socialnih stikov in iskanje novih hobijev. Spodbujanje starejših, da so aktivni člani družbe, sodelujejo v odločanju in se zavzemajo za svoje pravice, pa naj bo primarna naloga starejših. Njihove izkušnje in modrost so dragocen vir za družbo.

Boj proti ageizmu ni le vprašanje pravičnosti do starejših, temveč tudi vprašanje prihodnosti nas vseh. Družba, ki ceni in spoštuje starost, je družba, ki prepoznava vrednost izkušenj, modrosti in raznolikosti. Ko odpravimo predsodke in stereotipe, omogočimo starejšim, da ostanejo aktivni in polnopravni člani skupnosti, hkrati pa si ustvarjamo svet, v katerem bomo tudi sami želeli živeti, ko bomo dosegli visoko starost. Zato je čas, da se zavemo in se aktivno zavzamemo za družbo, kjer starost ni breme, temveč privilegij.

Skratka, stigmatizacija in ageizem predstavljata resen družbeni problem, ki prizadenejo tako posameznike kot družbo v celoti. Z ozaveščanjem, izobraževanjem, sistemskimi spremembami in spodbujanjem medgeneracijskega sodelovanja lahko ustvarimo družbo, ki ceni in spoštuje starejše, prepoznava njihovo dragocenost in jim omogoča polno in kakovostno življenje. Smo tega sposobni?

Doc. dr., mag. Bojan Macuh