Ko dnevi postanejo dolgi in noči brez konca: izziv osamljenosti v starosti

Življenje v osamljenosti, zanemarjanju in pomanjkanju je izjemno težko breme za starejše. Te tri stiske se pogosto prepletajo in ustvarjajo začaran krog, ki močno poslabša kakovost življenja, zdravje in splošno počutje starejših. Osamljenost ni le odsotnost družbe, ampak predvsem občutek odrezanosti, nerazumljenosti in pomanjkanja smiselnih stikov.

Starejši se lahko počutijo osamljene zaradi različnih razlogov. Največkrat je to izguba partnerja in prijateljev: Smrt bližnjih je neizogiben del starosti, ki lahko pusti veliko praznino. Pogosto jih omejuje tudi zmožnost mobilnosti, predvsem pa zdravstvene težave. Slednje lahko otežujejo socialne stike in udeležbo v aktivnostih. V kolikor je oddaljena družina ter otroci in vnuki živijo drugje, pa nimajo možnosti za pogoste obiske, to lahko predstavlja starejšim stanje osamljenosti in pogrešanja. Dogaja pa se tudi, da le-ti živijo v bližini in jih ne obiskujejo. To je je še huje in povzroča predvsem žalost in celo strah pred zavračanjem. Lahko dobijo občutek nekoristnosti (finančna pomoč kot v preteklosti) in občutek, da z upokojitvijo niso več aktivni člani družbe, kar krizo osamljenosti samo še povečuje.

Ob zapostavljanju in posledični osamljenosti starejših, zraven sodi tudi zanemarjanje. Tj. lahko tako fizično, čustveno ali tudi finančno. Dogaja se, da starejši trpijo zaradi nepreskrbljenosti glede osnovni potreb, kot so pomanjkanje hrane, higiene, zdravstvene oskrbe ali varnosti. Žal prihaja tudi čustvene zapostavljenosti, kamor sodijo ignoriranje, poniževanje, verbalno nasilje ali preprečevanje stikov z drugimi. Še hujše od tega je finančno izkoriščanje, saj v odnosu do starejših, ki bivajo doma ali v domovih za starejše prihaja s strani (najpogosteje svojcev oz. najbližjih, prisotno je tudi izkoriščanje s strani zaposlenih v institucionalni oskrbi) do neupravičenega odvzemanja denarja ali premoženja. Problem je v tem, ker zanemarjanje pogosto ostane skrito, saj se starejši zaradi sramu, strahu ali odvisnosti od negovalca ne upajo spregovoriti.

Starejši v veliko primerih živijo v pomanjkanju. To pomeni, da nimajo dovolj finančnih sredstev za kritje osnovnih življenjskih stroškov, kot so hrana, zdravila, ogrevanje in stanovanje. Vzroki za pomanjkanje so pogosto nizke pokojnine, izguba prihrankov, visoki stroški zdravstvene oskrbe ali prevare (teh je v zadnjem času zelo veliko). Pomanjkanje dodatno otežuje že tako težko situacijo osamljenosti in zanemarjanja, saj omejuje dostop do socialnih stikov, zdravstvene pomoči in drugih potrebnih virov.

Zaradi navedenega prihaja do posledic in stiske starejših, ki se znajdejo v teh in podobnih situacijah so lahko zelo hude. Pride lahko do poslabšanja telesnega in duševnega zdravja. Osamljenost in stres posledično povečujeta tveganje za depresijo, anksioznost, bolezni srca in ožilja ter kognitivni upad. Pomanjkanje vodi v podhranjenost in poslabšanje kroničnih bolezni. Zanemarjanje lahko povzroči fizične poškodbe in dolgotrajne zdravstvene težave.

Posledično se zato zmanjšana kakovost življenja. Starejši se počutijo nesrečne, brezupne in izgubijo voljo do življenja. Raziskave kažejo, da sta osamljenost in socialna izolacija pogosto povezani z višjo stopnjo umrljivosti.

Kaj je torej naloga nas vseh, da do teh in podobnih anomalij ne bo prihajalo?

Potrebno je reševati te kompleksne probleme kot celosten pristop na ravni posameznika, družine, skupnosti in države. Povečati je potrebno razumevanje o osamljenosti, zanemarjanju in pomanjkanju starejših ter spodbuditi empatijo in solidarnost. Predvsem je smiselno spodbujati medgeneracijsko sodelovanje, prostovoljstvo in programe, ki povezujejo starejše. O tem sem že veliko pisal in upam, da se stvari spreminjajo na bolje. Okrepiti je potrebno delo socialne službe, zdravstveno oskrbo in finančno podporo za starejše (človeku dostojne pokojnine, varstveni dodatki, enkratne denarne pomoči). Tukaj lahko in morajo odigrati svojo vlogo predvsem najbližji (predvsem otroci), ki so dolžni po zakonu skrbeti za svoje starše (v kolikor so v mladosti le-ti njim nudili dostojno otroštvo).

Zavedati se moramo, da lahko vsak od nas prispeva k izboljšanju življenja starejših v naši skupnosti. Dovolj bo že preprost pogovor, obisk ali ponudba pomoči. Vse to lahko nekomu polepša dan, zmanjša občutek osamljenosti in izboljšuje njegovo kakovost življenja na stara leta. Starejši si to zaslužijo in naša dolžnost je, da to izvajamo in smo ob njih, ko nas potrebujejo.

Nekoč je Betty Friedan zapisala: »Starost ni izgubljena mladost, ampak novo obdobje priložnosti in moči.« Omogočimo torej starejšim, da to življenje na stara leta tudi dostojno živijo.

Doc. dr., mag. Bojan Macuh